Načelno ne, včasih pa!
Včasih pomagam Antiju, ker je pa tega vse manj, tudi on se stara, se pa včasih potem podam v neraziskane vode in se kaj zmišljujem.
Smo zadnjič kandidirali za obnovo knjižnice (naslovna slika), pa potem nismo dobili.
Večinoma jim prerišem stare načrte, včasih potem sodelujem pri idejni zasnovi, pol pa sami zrihtajo.
Smo pri enem projektu prej, skozi prišli, se jim je potem zataknilo pri oddaji, pa sem vskočil, na vsesplošno začudenje. Namreč finci nimajo nadur. Če šefo ne zna organizirati posla je to njegov problem. In seveda ne more niti pomisliti, da bi kdo kaj več naredil, kakor je bilo na začetku zmenjeno.
Eno je zakon, življenje gre pa svojo pot.
Pri Kaletu sva potem vedno šla v Pariz, ker nadure so dvojno plačane. Nočno delo tudi, med vikendo tudi, med prazniki pa ekstra. V parizu sploh nisva cen gledala, samo kaj je fajn.
Zadnjič pri antiju sem vskočil v petek popoldne, sobota, nedelja, v ponedeljek ob 14h sem pa poslal in so njegove sodelavke začudeno spreševale, kako sem lahko tako hiter. Kotiranje, šrafiranje, opisi, kvadreture itd.
Po moje je finta v tem, da imajo sedaj super najbolše mašine, z acadom ki zna 100 stvari več kot moj in se seveda potem s tistim ukvarjajo, namesto da bi delali po svoje.
Po tem so finci znani. Zakaj lahko, če je lahko komplicirano.
Sem pa potem za knjižnico 5 dni delal za đabe.
Pol pa včasih.
Mal bluzim.
Večinoma ko vidim kakšno rešitev, s katero se povežem. Ma, tisto ko listaš pa niti ne veš kaj gledaš, potem je pa tam vmes ena, ki jo še enkrat pogledaš, ali celo, premišluješ, čez čas pa še, mogoče bi pa takole, ali celo čist drugače.
Občasno sem že prej, ko sem bil še aktiven, kaj za svojo dušo narisal.
Sedaj pa toliko bolj, ker imam časa dovolj, nisem več omejen z realijami, pa makar arhitekti samo s tem delamo, no , vsaj naj bi.
Nazadnje je bil podoben čas na faxu, ko smo nekateri narisali stvari ki niso bile iz realnosti, naj bi bile pa fajn in sedaj se to na nek način ponavlja.
Že res da je sedaj 30let (45 (u, matr!)) izkušenj in tako razbremenjen, ali pa naiven ne morem več biti, pa vendar se ne pustim in kaj narišem, kar se sicer ne izide, ampak bi bilo verjetno fajn.
Priložena.
je rešitev iz sosednje parcele.
Hiša za našim orehom je bila nedokončana, 3.faza, ko smo prišli in je ostala taka 24 let, prišli smo na 2000. Čez zimo je kazila pogled, čez poletje se je pa večinoma ni videlo.
Pa sem že takrat, ko sem preveril lastništvo, je namreč črna gradnja, v katastru i zemljiški knjigi je ni, narisal varianto kako bi sam rešil.
Problem je da je na severni strani pred njo pa stoji obtoječa precej velika, včasih še kar fajna stavba.
Takrat sem izhajal iz danosti in sem poizkušal iz nič čim več narediti, ter je potem ratala zanimiva, a precej nenavadna zgradba. Čim bolj odprta na vzhod in zahod, ter svatloba preko strehe.
Po Mrfitu, je sedaj ne najdem. Če jo, ko jo, prilomam.
Sem našel na enem starem zunanjem disku in prilimal na začetek projekcije.
Sedaj, ko jo je začel rihtati, se nisem več držal danosti, razen meje parcele in sem zgradbo postavil meter od meje, ja soglasja so potrebna mejašev, je pa zato pritlična (potresno nezahtevna) in toliko manj moteča.
Hodnika je veliko, a je tudi koncept, da v celi hiši ni omar, ker so vse na hodniku.
Atrij v hiši je mali, je pa zato vrta veliko, kar pri t.i. tradiciaonalni parceli ni nič od tega.
Sicer nisem sfriziral, samo toliko da mi je jasno kako in kaj, itak je samo skica, sem pa precej zadovoljen, ker sem potem na različnih koncih videl da se da, če se če.
Sam, a se sploh če?
Primeri:
Tko da, Boži:
Ko ti zmanjka betoniranja vrta, obnavljanja hiše, te bolijo noge in je slabo vreme, si zamisli, kako rešiti center Mosta na Soči, če bi imel proste roke in bi bila možna idealna rešitev.
Samo pod NPR.